Nekoč pod zvezdonebno polnočjo
me je obiskala progasta volkulja;
prišla je tiha, gibka kot jegulja,
čez divji mah prijet me za roko.
Z leščerbami visečimi v pogledu,
v pepelno sukno počesan hrbet,
na bele dojke…
Vélika dama ni kakor boginja pene,
ni vstala z algami previtimi krog gležnjev,
rodila jo je mati skozi sočne vene,
skoz krikajoče sinjebarvane grimase.
Vstopila sva; v orehovi lupini
pod kozjo vprego švistnila v nebo;
svečana noč je sopla in srebro
v valeh je plalo doli v mesečini.
Na polšjih hrbtih so drveli čez,
na zajčjih uhljh vpregle…
Polnoč. V barok ovita je prišla,
z odrto kuno, oniksi v laseh;
rdeče petke so ječale v tleh,
med deskami je vleklo iz pekla.
Polomljen angel, lišpana za ples,
v muslin odeta čez apneno…
