Temna noč, težka noč, v hiši pokajo tramovi.
Trhel les ali duhovi, ki jih je ukanil čas?
Previden je korak, kot bi hodil med grobovi.
Razbito okno. Dež. Zunaj pokajo gozdovi.
Njen vonj sta usnje in sušeni les, zaklana in posekana v nočeh, ko zodiak se dviga z dna nebes in se življenje pari na drožeh.
Ko stopa, potihuje volčje petje, prikazen, ki je izpahnila…
Njen hrbet je usločena skomina, speljana po vijugastih poteh, njen smeh privit v bakrenastih lučeh in za očmi rumena zelenina; njene mečice so bele kokete v lupini živih kvašenih ostrig, čez njene gube poplesuje šik in…
Na prag noči, pod zvezdosute mozaike stopila bosa je čez naplavine školjk, iz nič – ko da bi Boschu usula se iz slike – mehko, kot…
Razjašeš vrtežen na škripajoči prag kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic; pod staro škrbasto arkado diha zrak, na ometu blede ponošene slikarije.
Ko vstopiš, padeš kakor duša v oni svet: zavonjaš jo na toplih…
