Moderna
Razjašeš vrtežen na škripajoči prag
kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic;
pod staro škrbasto arkado diha zrak,
na ometu blede ponošene slikarije.
Ko vstopiš, padeš kakor duša v oni svet:
zavonjaš jo na toplih cimetovih hlapih,
skrito, nastavljeno kakor košuto v sled,
da bi povolčen ji sledil v postlan brlog.
Sobe so narezljane v jantarni svečavi,
iz dalj šepeče mačji budoarski jazz,
plujoč kot glas postaranih siren v morjavi
in s tal v korakih odškripava star parket.
Na čustvu je, da se razpeni čez vale,
po žilah pleše nora kri na ditirambe,
bodeča raševina stiska čez srce
in lepki pot se razdišava v okus strasti.
Na zadnjem pragu zastojiš. Polživ pred njo.
V bagrenem sedlu babilonske otomane
lišpan, kot uležan v meseni rokoko,
z bakrenimi prameni počesan obraz.
Nekoč je velika Olimpijka strasti
metala zlato jabolko za takšen plen;
a njena dedinja ošabnosti živi
na živem platnu pred očmi, počivajoča,
v blazinjen krotki sen pogreznjena metresa
kakor bi Zodiak položil na nebo.
Na slinastem jeziku je obet telesa,
na derviških očeh razgrnjen samolet
in v duši copatav pijani Rafael,
ujet na limanice v dražesten motiv;
ona pa se drži, v očeh je karamel,
na ustnicah koketna kremasta Lolita.