Pesmi

Moderna

Od dne 21. 1. 2012

Razjašeš vrtežen na škripajoči prag
kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic;
pod staro škrbasto arkado diha zrak,
na ometu blede ponošene slikarije.

Ko vstopiš, padeš kakor duša v oni svet:
zavonjaš jo na toplih cimetovih hlapih,
skrito, nastavljeno kakor košuto v sled,
da bi povolčen ji sledil v postlan brlog.

Sobe so narezljane v jantarni svečavi,
iz dalj šepeče mačji budoarski jazz,
plujoč kot glas postaranih siren v morjavi
in s tal v korakih odškripava star parket.

Na čustvu je, da se razpeni čez vale,
po žilah pleše nora kri na ditirambe,
bodeča raševina stiska čez srce
in lepki pot se razdišava v okus strasti.

Na zadnjem pragu zastojiš. Polživ pred njo.
V bagrenem sedlu babilonske otomane
lišpan, kot uležan v meseni rokoko,
z bakrenimi prameni počesan obraz.

Nekoč je velika Olimpijka strasti
metala zlato jabolko za takšen plen;
a njena dedinja ošabnosti živi
na živem platnu pred očmi, počivajoča,

v blazinjen krotki sen pogreznjena metresa
kakor bi Zodiak položil na nebo.
Na slinastem jeziku je obet telesa,
na derviških očeh razgrnjen samolet

in v duši copatav pijani Rafael,
ujet na limanice v dražesten motiv;
ona pa se drži, v očeh je karamel,
na ustnicah koketna kremasta Lolita.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije