Začel sem peti lahke elegije, vsak moj govor je mini performans slepil in zmot in čudnih prekucij, vse skupaj stkanih v bridke harmonije napihnjenih besed; ona je luč nad vodo, jaz flegmatično valovje, ki mu…
Na prag noči, pod zvezdosute mozaike stopila bosa je čez naplavine školjk, iz nič – ko da bi Boschu usula se iz slike – mehko, kot…
Razjašeš vrtežen na škripajoči prag kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic; pod staro škrbasto arkado diha zrak, na ometu blede ponošene slikarije.
Ko vstopiš, padeš kakor duša v oni svet: zavonjaš jo na toplih…
Tukaj so! Podlasice, hijene.
Tolste, spolzke, žametnih ročic, sluz reže jim čez vene.
Z nami so! Spakljive in poltene.
Tople, gladke, sladke na očeh, po hrbtu vse rožene.
Špehate, žolte, lene, kužne, breje, vlažne, lepkih ust.
Prihajajo medene kot berač ubog, prihajajo mesene v naš…
Na luskah tli odlesk neba, iz oči žari odjek gorja.
V kačjih roženicah sluz, v sluzkih perutnicah gnus.
Katran topi, cedi se z ust, škropi, sluzi ji čez čeljust.
Scepljen jezik v sikih migeta, poten gobec v krikih drgeta.
Na krempljih se drži meso, iz ust…
