Pesem 33
Njen vonj sta usnje in sušeni les,
zaklana in posekana v nočeh,
ko zodiak se dviga z dna nebes
in se življenje pari na drožeh.
Ko stopa, potihuje volčje petje,
prikazen, ki je izpahnila čas;
ni zima, vigred, ne jesen, poletje,
v očeh ima vročico, v licih mraz.
Ovratnica iz drenovih koščic,
tiara lilij v progastih laseh,
životec iz oskubljenih lisic
in kratko krilo, ki zakriva greh.
Njen gib je spretna gesta čarovnije,
kot vitki gams spokojno lahkoživ,
plešoč skoz eter črne harmonije,
ki bi vsak človek ga zaman krotil.
Prišla je gozdu temnemu v globine,
pogosto hodi iz večnosti v naš svet;
na glasu je, da išče kačje sline,
iz panjev da pobira divji med,
da se oglaša kakor star skovir,
spet drugič da prepeva kot sirena,
da jaha zajce, drugič je vampir,
da je le bajka ljudskih glav, obsena.
Nekoč pa sem jo videl tudi jaz:
bila je gola, brez živalske krinke,
krvava šminka in svilen obraz
in na nogah rdeče laboutinke.
