sonet 20

Kaj, svet, zardevaš da sem te spoznal?
A daj, saj nimaš več cvetočih lic,
kaj sram ti zdaj tajil bo sled bledic,
ni burk na tvojo karto up igral?
Si svet, da le srce bi goljufal:
ta plitki smeh – ta laže za poklic,
dekline plastičnih oblin, nosnic
pa cvetke, ki ne ženejo iz tal
pa brenki strun, ki v dolbiju pojo,
poklon, ki ti zasmeh v porog taji
pa blato, ki se lišpa ti v zlato…
Še te besede zibljejo laži,
a tudi to izgleda prav lepo –
mar ni – da v laži svet se slajši zdi.

• Elegija
• Pesnik