sonet 38

V temó in mrak se ovijam zadnje dni,
nek démon plete senco nad menoj,
poletno praprot trosi mi v oči,
na čudne steze zvaja me. S teboj…
Saj ljubim njo – a kot bi ljubil tebe:
v temí se v oglje spremene lasje,
oči v turkiz in v njih – bi gledal sebe,
in tvoj njen vrat in tvoje nje roké
in tvoja usta, ki gore v škrlat,
in tvoj poljub, ki toči mi rosó,
in tvoja grud, kjer bi umiral rad.
Koliko nad, da obrne se tako,
da bi kak čudež storil to – ko spim –
da v jutro se enkrat s teboj zbudim…

• Muza
• Patetika