sonet 40

Saj veš za češnje, ki na maj cveté,
za lilij in potonik beli cvet,
ki utrgane iz zemlje ti zvené,
za tisti mokri bisernati pled,
ki jutro meče ga v naročje trat,
za deški glas, ki ga pokazi čas,
za prah, ki z leti ti bo legel v žad,
za veter, ki prezgodaj strese klas
in pelod suče skozi divji zrak,
pa za oko, ki se solzi v temoti
pa mrtvo zarjo, ki jo golta mrak;
ne veš – vse to sem jaz, kot glas v nemoti,
ki bi priznal si rad, da ljubi njo
a ve, da tole piše ji – v slovo.

Moško

• Muza
• Patetika