Pesem 44

Tu je svetloba,
ki je gladila tanke lase
(zlatorumena
pada kot slap neskončne vode)

Na ulici vran,
ki je odnesel dušo v nebo
(črnikastosiv
hripa iz žleba v jutro glasno)

Na steni zvezda,
sijoča, ne more umreti
(rumenozlata,
v nočeh…

Dva

Voden pogled,
ki se koti v očeh.

Rjav kalup,
ki je zabil življenje.

Odpihnjen list,
ki je poletel v grob.

Zmečkan kuplet,
ki svet ga ni prebral.

Na zofi dva,
ki ju je stolkel čas.

sonet 35

Glej, tisti sladki čas je zopet tu!
Ko marčev eter jemlje mračne dni
in zemlja klije iz mrzlega potu,
ko se življenje riše, pne, kipi!
Škrjančji kljuni ti drobe v uho,
v ušesa seda…

sonet 21

Poletno jutro strga vez noči,
vse tiho – vstanem – le parket zaškrta,
hladeči zrak šumlja skoz okna odprta –
in grem, korak ječi a žena spi…
Ne čaj ne kava, nič ne…