V mrak ujeta silhueta je na travah valovala.
Stara duša vsa prosojna starcu v nedrju zaplala.
Božja volja trmoglava starca v travi pokopala.
Na holmu stari hrast, ječijo gole veje.
Nad njim frleči vrani in njihov črni krik.
Polmrak je na livadi, pokoril si bo dan.
Nad mano je jesenska noč in lune ni.
Krog mene šume samujoče, večer ihti.
Pod mano pot brez smerokaza, listje šumi.
Star romar tavajoč, ki se mu smrt smeji.
V belem jutru na livadi kosec senožet kosi.
Britev reže roso s trav, roka mu ječi.
Nož zasika. Siva glava koscu odleti.
V trdih gubah na obrazu črna sled krvi.
Z brega se pokaže sonce, trava zablešči.
V tihem belem jutru se odpira dan.
Tiho v etru staro brezovje šumi,
trese v hladnem vetru ga lahak šepet.
Večni prarodovi ali ples narave?
Dan mrličev je, živi so duhovi.
(Lajež iz vasi je ubil tišino)
