Na pragu siva postava, siv, negiben njen stas.
V polsenco tiho zavita, za svojo jemlje jo noč.
Mesec mračino presije, na pragu zgane dekle.
V beli svetlobi molči postaran težek obraz.
Temna noč, težka noč, v hiši pokajo tramovi.
Trhel les ali duhovi, ki jih je ukanil čas?
Previden je korak, kot bi hodil med grobovi.
Razbito okno. Dež. Zunaj pokajo gozdovi.
V starem oknu beli križ, v stenah medla rumenina.
V belem križu star obraz zjedkan na rezilih let.
V sivem molku zatopljen krhek starec votlogled.
Ugasne luč, leže vznak, starca potopi mračina.
Tiha noč, mrzla noč v sajasti tišini.
Od nekod trd korak v ulico zaide.
Kakor val odšumi hladen ples silfide.
Potlej mir, težek mir v mrzli mesečini.
Teman in topel je večer, pod tiho zamolklo kuliso za hišo toguje skovir.
Na barju življenje kipi, večerna ekstaza valuje čez polja, dvorišča šumi.
V oknu na vasi silhueta, razpeta kot platno čez luč, tihotna, negibna,…
