Pa sva se našla. Midva. Ti in jaz.
Argoška Hélena in mlad cigan,
razkošna Klara, smrkav Donjuan,
na kresno noč kot oglje in topaz.
Pa veš, da je sedel tam podlež, tat,
ki ti…
Le enkrat sem jo videl, tisti dan,
ko sem zapil se z njenimi očmi;
od takrat sem ves drug, od nje bolan:
še stopam, diham, a telo ječi…
In starcu trepeta mi težka…
Ne veš, ko stala si tam en večer,
s terase pila prvi hlad noči
in zrla dan, ko vdal se je temí,
kak bajni lik si vrisala skoz dver:
poletni ščip je vnel…
