sonet 35

Glej, tisti sladki čas je zopet tu!
Ko marčev eter jemlje mračne dni
in zemlja klije iz mrzlega potu,
ko se življenje riše, pne, kipi!
Škrjančji kljuni ti drobe v uho,
v ušesa seda tenka melodija,
pa brinovke odpevajo v slovo,
v čebljanje se zahvala jim ovija.
In midva? Bo za naju vzšla pomlad,
na teh vrtovih sok pognal kak cvet?
Ali bo prežal dalje speči gad
in vtikal jezik nama v vsak obet?
Ni čas, da zdaj, ko leto se budi
še midva sence otreseva z oči?

• Družina
• Starost