Nekoč pod zvezdonebno polnočjo
me je obiskala progasta volkulja;
prišla je tiha, gibka kot jegulja,
čez divji mah prijet me za roko.
Z leščerbami visečimi v pogledu,
v pepelno sukno počesan hrbet,
na bele dojke…
Na divanu razleknjena Junona,
kakor salonsko krzno nad nočjo,
odeta v tisto hčero Babilona,
ki je trosila rajski sad v zemljó.
Njen dih je tih, kot sladki dež šumljav,
mehak šanson, ki zapeljuje uho;
šampanjec…
Vélika dama ni kakor boginja pene,
ni vstala z algami previtimi krog gležnjev,
rodila jo je mati skozi sočne vene,
skoz krikajoče sinjebarvane grimase.
Včasih se te ne morem dotakniti;
takrat kot glasba slepo padam nate,
s pepelnatim dotikom stopam vate,
kot da z roko bi se te bal raniti.
Takrat te božam z nevidno dlanjo,
kot mesečina,…
