Nebo, plesnivi strop razpenjaš v šir,
pod tabo zemlja, živim srcem ječa —
pekel, ki greh mu je razgrnil tir
in črve zaredíl človeku v meča;
navdih mesa, vijolice livad,
prijatelji, poetov lažni med
in…
Mladost, prav zdaj povila zadnjo si
pomlad in snela lahkoživost dnem,
prav zdaj, ko se otroška vnema zdi
prikladna nujnost, da se je zavem.
A ti me pahneš samega v ta svet,
za pot…
O, mična dota zemeljske miline,
posest nasula si v oči mi drage!
A ko na leta tvoja čednost mine,
ko čas odtegne ti opise blage,
da moškim, ki so nekdaj te slavili
postaneš prah…
Glej, sipko listje vse porumenelo,
nič več krog popja ne brenči in leta;
in barve, glej, ki v njih je vse cvetelo,
osute v prah, nič več se ne razcveta;
in v tem,…
Ko čas pokrije sladko mero let
in minejo užitki in burkaštva,
ko bo za mano tekla polžja sled
in ko bom poln tečnobe in nergaštva –
boš vsemu vkljub branila najin stan?
Prevečkrat namreč…
