Je cvet še cvet, ko mraz ga v prah osuje,
nebo, ko oblak mu zamegli luči,
še vredno, da srce tja gor zdihuje?
Naj star mornar brez zvezdnate noči
sam v mračne vode,…
Te besede, prejalove po svojem namenu naslikati gorje, ki ga neuslišana ljubezen zakoplje v dno ženske duše, so bled popis dekliške tožbe – ženske, ki je zagorela s čudnim…
Se jutro ne zavija v rosni svit,
ko v tem že dan mu kaplje s trat pobira?
Le glej, kako sahni dišeča mira,
ko čas razruje ji leseni ščit;
in lišp in draž…
Ne veš, ko stala si tam en večer,
s terase pila prvi hlad noči
in zrla dan, ko vdal se je temí,
kak bajni lik si vrisala skoz dver:
poletni ščip je vnel…
