Kot zvezd na toplo majsko noč raztli
nebo – toliko moških me slavilo,
ljubilo, s prsi sladek pot mi pilo,
umiralo od zmučenih slasti…
Koliko žensk za tako stvar gori!
Kolikim teče v žilah…
Na klopci, doli v parku sem sedela,
aprilski pelod legal mi v oči,
nad mano breza tiho šelestela,
ječala kakor deva, brez moči…
Morda je čula zame, za gorje,
za stvar, ki strgala je…
Le enkrat sem jo videl, tisti dan,
ko sem zapil se z njenimi očmi;
od takrat sem ves drug, od nje bolan:
še stopam, diham, a telo ječi…
In starcu trepeta mi težka…
Je cvet še cvet, ko mraz ga v prah osuje,
nebo, ko oblak mu zamegli luči,
še vredno, da srce tja gor zdihuje?
Naj star mornar brez zvezdnate noči
sam v mračne vode,…
