Postelja. Mrtvo telo.
Na licih težka plavica.

Ni duše v votlem telesu,
brez iskre mrtvo oko.

V oknu večer dogoreva,
večnost neskončne satire.

Joče le tiho ženica,
otira solze z roko.

Na mrtvem peronu prši,
v meglovje zaviti topoli.

Na bregu polomljena klop
tam človek osamljen sedi.

Osamljen kot trpka sirota
v naročju mačehe lebdi.

Ko težko železje pripelje,
mož skoči v neskončnost noči.

Na pragu siva postava,
siv, negiben njen stas.

V polsenco tiho zavita,
za svojo jemlje jo noč.

Mesec mračino presije,
na pragu zgane dekle.

V beli svetlobi molči
postaran težek obraz.

Temna noč, težka noč,
v hiši pokajo tramovi.

Trhel les ali duhovi,
ki jih je ukanil čas?

Previden je korak,
kot bi hodil med grobovi.

Razbito okno. Dež.
Zunaj pokajo gozdovi.