Nekoč bodo vse pesmi zapisane,
a tam nikogar, ki jih bi prebral.

Iz anagramov bodo stkali smisle,
nobena črka ne ostane sama.

In pajčolan bo kleknil pred oltar,
pod njim ne bo zaljubljene neveste.

V imenu mojem več ne bo svetlobe.

Na nebu se razgrne mesečina,
a brez oči, ki v njih bi izgorela.

Nad šumo bo zatrepetalo jutro
in pokoj v njej brez ptičjega glasu.

In v njej visoka bukva bo štrlela,
na njej zmedlelo vrezano srce.

V imenu mojem več ne bo tesnobe.

• Narava
• Pesnik
• Smrt