Pesem 58
Začel sem peti lahke elegije,
vsak moj govor je mini performans
slepil in zmot in čudnih prekucij,
vse skupaj stkanih v bridke harmonije
napihnjenih besed; ona je luč
nad vodo, jaz flegmatično valovje,
ki mu težko dosežeš dno; razmišljam,
oba sva bitji stoične tišine,
oba imava jesenske oči –
najin otrok ne bi imel izbire
bister, temen in trikrat vzvišen nad
obedi brez prtičkov, bojevit
kot lev in krotko zvit kot slepi rak,
ki ga seli tokovje oceanov;
v damast, v zlato, v prosojne pajčolane
oblačim njeno dušo – in zakaj?
za hip, za trip begavega utrinka;
steptal bi tisoč let miru za en
moment v nališpanih očeh – lažeh,
v obsceni zlati maski brez sramu
bi se napil iz njenih dojk medu,
nato pojedel šminko s polnih ust
in žrl navdih z ošiljenih stopal;
s senenih travnikov bi jo peljal
pod bore; v prah bi stolkel rožmarin
in solne liste in jih stresel nanjo,
da bi dišala kot Mediteran;
a to je tak parfum, ki zadiši
samo v utvari; raz-(o)-čaranje
s soljo in trpkimi zelišči kot
ga pletejo v nočeh zamorske vešče
pod svetim pajčolanom – kaj odkriva –
navdih, resnico ali iluzijo?
ljubezen ni erotični nered,
je red, v katerem kaos vlada na
povodcu; ko sem gledal gor v vesolje,
še prejšnjo noč, ko so z neba se usuli
repati perzeidi, sem zaman
iskal med njimi njen nebeški jaz,
zakaj prefina je celo za zvezde.
