sonet 21

Poletno jutro strga vez noči,
vse tiho – vstanem – le parket zaškrta,
hladeči zrak šumlja skoz okna odprta –
in grem, korak ječi a žena spi…
Ne čaj ne kava, nič ne zadiši –
čeprav kdaj bi – ne cvetje doli z vrta,
le tihi hlad v dremavi nos zavrta,
le tu in tam kak kljun zagostoli;
a jadrno svoj prapor jutro zvije:
cerkveni zvon ošaben spev razda,
smetarski žvižg vso ulico prevpije,
sosedu papiga zakliče kra,
še tu, doma, se sloves dne razkrije,
ko mali mrož se naveliča sna…

• Družina