Nad mano je jesenska noč in lune ni.
Krog mene šume samujoče, večer ihti.
Pod mano pot brez smerokaza, listje šumi.
Star romar tavajoč, ki se mu smrt smeji.
V belem jutru na livadi kosec senožet kosi.
Britev reže roso s trav, roka mu ječi.
Nož zasika. Siva glava koscu odleti.
V trdih gubah na obrazu črna sled krvi.
Z brega se pokaže sonce, trava zablešči.
Med trto mož v razbeljeni daljavi, na glavi bel klobuk.
Navkreber pojde sključen mož v sončavi in sname bel klobuk.
Pogleda k bogu truden, pade v travi, piš dvigne bel klobuk.
Nad bori se mrači ni zvezd še na obzorju.
Star mesec se bo vžgal nocoj na črnem morju.
V neskončnih miljah zarja tli.
Astralen happy end umira tam v daljavi.
Na koncu vse stvari se pokore naravi.
V…
Nekoč bodo vse pesmi zapisane, a tam nikogar, ki jih bi prebral.
Iz anagramov bodo stkali smisle, nobena črka ne ostane sama.
In pajčolan bo kleknil pred oltar, pod njim ne bo zaljubljene neveste.
