Zima je v ravan zavela, v mrk opredlo se nebo. V hladno jamo te je dela, mraz zatolkla pod zemljó.
Tu počivaj moja ljuba; v zemljin hlad, tihi had, v solze pade tvoja truga.
Šumijo cedre nad teboj, tiho pojó v zadnje slovo, v nemoti jekajo z menoj.
Poglej, kako umira dan, na zarji tli; mračina pada na ravan, rosnina lega v grud poljan, zemljó hladi.
Prijatelj, ti, ki gledaš stran, ki drgetaš v temí, ki živel si zaman – tako umiraš tudi ti.
Pod brezami tod jutrnjik pihlja, pod stézami tod tiha je zemljá; in tu bi rad ostal, tu s tabo v vek ležal.
Kaplja mi kri, cijazi čez prekate, po žilah žene svoj upali kvas; po sencih kljuje me nadležni čas, korak boli v razpokane podplate; oči so volhke, gledam skoz zaplate, komolce mi ovija kanafas; rožlja, lovi…
