Se jutro ne zavija v rosni svit,
ko v tem že dan mu kaplje s trat pobira?
Le glej, kako sahni dišeča mira,
ko čas razruje ji leseni ščit;
in lišp in draž…
O, mična dota zemeljske miline,
posest nasula si v oči mi drage!
A ko na leta tvoja čednost mine,
ko čas odtegne ti opise blage,
da moškim, ki so nekdaj te slavili
postaneš prah…
Ko čas pokrije sladko mero let
in minejo užitki in burkaštva,
ko bo za mano tekla polžja sled
in ko bom poln tečnobe in nergaštva –
boš vsemu vkljub branila najin stan?
Prevečkrat namreč…
