Glej, tisti sladki čas je zopet tu!
Ko marčev eter jemlje mračne dni
in zemlja klije iz mrzlega potu,
ko se življenje riše, pne, kipi!
Škrjančji kljuni ti drobe v uho,
v ušesa seda…
Kaplja mi kri, cijazi čez prekate,
po žilah žene svoj upali kvas;
po sencih kljuje me nadležni čas,
korak boli v razpokane podplate;
oči so volhke, gledam skoz zaplate,
komolce mi ovija kanafas;
rožlja, lovi…
Le enkrat sem jo videl, tisti dan,
ko sem zapil se z njenimi očmi;
od takrat sem ves drug, od nje bolan:
še stopam, diham, a telo ječi…
In starcu trepeta mi težka…
Je cvet še cvet, ko mraz ga v prah osuje,
nebo, ko oblak mu zamegli luči,
še vredno, da srce tja gor zdihuje?
Naj star mornar brez zvezdnate noči
sam v mračne vode,…
