sonet 31

Na grob je šla. Do ljubega. Gospa.
Na vdovje oči se je obešal mrak,
koraki šklepetali v mrtva tla,
molčavi sneg je žgal skoz trpki zrak.
A bil je pokoj. Drevje je nemelo.
Čez tihi les je leno šepnil zvon.
Na ustih je ihtelo, ledenelo,
noge orale kot vkovane v bron.
Pa je prišla. Na grob. Do belih žal.
Kleči. Z udrtih lic volnino sname,
pokriža, moli. Ugasne ji faral
in topli sen spomine ji razvname.
In molek pade, ljubega uzre,
pod jutro mrtvo najdejo dekle.

• Elegija
• Smrt