sonet 65
Prav vsak večer se odvrti obred,
še en zasuk prastarega kolesa:
ko sleče plast se za plastjo s telesa,
da ostane le še siv raztrgan pled;
utrujen se pogled mu več ne zgane,
obilje let je posušilo oči,
in v duši trikrat toliko se zdi
je nožev, ki so rezali ji rane.
Ognjišče belo, davno pogašeno,
v pepelu se ne da prešteti let;
morda je beden, a je sveti red,
da bo nekoč vse živo pogubljeno.
A naj bo kakor je, kdor naj živi,
ne bo odšteval preostanka dni.
OZNAKE
