Poglej, kako umira dan, na zarji tli; mračina pada na ravan, rosnina lega v grud poljan, zemljó hladi.
Prijatelj, ti, ki gledaš stran, ki drgetaš v temí, ki živel si zaman – tako umiraš tudi ti.
Na luskah tli odlesk neba, iz oči žari odjek gorja.
V kačjih roženicah sluz, v sluzkih perutnicah gnus.
Katran topi, cedi se z ust, škropi, sluzi ji čez čeljust.
Scepljen jezik v sikih migeta, poten gobec v krikih drgeta.
Na krempljih se drži meso, iz ust…
Pod brezami tod jutrnjik pihlja, pod stézami tod tiha je zemljá; in tu bi rad ostal, tu s tabo v vek ležal.
To jutro so zefirji meli sne, hladili pot in ga varili v mire; polzarja je medlela, kot da mre, v uho hropele so nebeške lire. In svila se je gnetla pod baržun, meso puhtelo…
Vražji dan! Na / sem se mudil, rm -rf * se v zgodovini kril, tamalo sem dobil, ko se je igrala, root sem bil… Zvečer se ga napil.
