Kaj pravim ti! Saj res je le večer,
jesenski, topel, mesečevo mlad;
saj res že mnogokrat je bil tak mir,
tolíkrat rumenel v vejevju žad.
Tolikrat kostanj je dišal čez grič,
tja dol v…
Jutro. Na postelji gospa leži,
v damast odeta, v sladki bezgov vonj,
ki vdira v sobo, čez odprt balkon
kot ljubček k svoji ljubi sred noči…
A njej ni mar, nihče je ne…
Iz tvojih dojk sem prvo mleko užil,
Demetra, iz tvojih ledij pil sokov;
iz starih žil jemal življenjsko snov,
kot jelen iz tokave se pojil.
Iz tvojega mesa sem se rodil,
na tvoji barki…
Ko sem bil poleti, leta 1956, v Narboni, sem nekaj dni preživel v nekdanji cisterijanski opatiji v bližnjem Fontfroidu. Menihov takrat ni bilo tam že več kot petdeset let…
