sonet 49
Polnoč. V barok ovita je prišla,
z odrto kuno, oniksi v laseh;
rdeče petke so ječale v tleh,
med deskami je vleklo iz pekla.
Polomljen angel, lišpana za ples,
v muslin odeta čez apneno…
Na živi bron sem vas koval
žametna gospa,
v lesketu Mure vas klical
draga ljubica…
Čez trnje vlačil sem noge,
ljubil vas zavdan,
pogubil sem pri vas srce,
ljubil vas zaman.