Teman in topel je večer,
pod tiho zamolklo kuliso
za hišo toguje skovir.

Na barju življenje kipi,
večerna ekstaza valuje
čez polja, dvorišča šumi.

V oknu na vasi silhueta,
razpeta kot platno čez luč,
tihotna, negibna, ujeta.

Že vstane in okno odpira:
ji eter zalije obraz
vročičen in poln nemira.

Želi si barjanka drhteti,
oditi, cveteti kot mak
sred grivastih polj zaživeti.

Na zlati blazini zaspi,
bel mesec skoz okno pritiska,
na belem obrazu medli.

• Elegija
• Narava
• Noč