Pesem 65
Na mrtvem peronu prši,
v meglovje zaviti topoli.
Na bregu polomljena klop
tam človek osamljen sedi.
Osamljen kot trpka sirota
v naročju mačehe lebdi.
Ko težko železje pripelje,
mož skoči v neskončnost noči.
OZNAKE
SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi
Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.