sv. Vesna

Nebo, plesnivi strop razpenjaš v šir,
pod tabo zemlja, živim srcem ječa —
pekel, ki greh mu je razgrnil tir
in črve zaredíl človeku v meča;
navdih mesa, vijolice livad,
prijatelji, poetov lažni med
in strup besed – ni vse to stud in smrad
v očeh, ki zrejo tja na oni svet?
A jaz, ki v olju greh bi s trupa izmila,
ki krč trpljenja mi ohranja bit –
ah, blagor, ko bi v krvi se postila,
razbeljene osti mi izžgale *** –
jaz vidim, vem za ta črvivi rod,
bolezen, ki jo ozdravi le gospod…

• Demonsko