Pesem 71
Na ulici tesni v mrzli sivini
hiša molči. Čez trd razpokan prag
se trgajo slike, težki spomini.
Zatohlost ječi. Pod staro zidavo
opleta korak, počasen se zdi,
plazeč kot prah skoz prazno očetnjavo.
Beli hodniki, lepljivi podboji,
na rdeči preprogi tisoč sledi,
na stenah molče spomini nebroji,
na zlatih okvirjih metež prašine,
v njih slike sivih mrličev, ki čas
jim nadel je obraze lažne miline.
Kdo so, ki slišim njihove glasove,
iztrgane iz brezen mrtvih pljuč?
In kdo jih strpal bo nazaj v grobove?
Nemir odložim na staro kredenco,
s cvetja otresem stoletje prahu,
padajo delci, spomini pod senco.
Odhajam – šel sem že zdavnaj nekoč;
odlagam spomine v tiho gomilo,
v hišo domačo, tam čuva jih noč.