pesem 27
Po belogrivih skorjastih poteh,
bežeča tja v brezvetrne bleščave,
čez tihe, ruske, čehovske daljave,
se pelje bela deklica v saneh.
Upehani konjiči moških nog
kresajo v tope, ledenele tlake;
sključen, kot da pobira četrtake,
na ustih se nabira monolog.
Tam daleč so uhojene poti,
tam daleč zarjaveli so bicikli,
oguljeni plišávci, lesenjaki,
goreče mesečine, gorke oči.
Zima se je nasula skoz oblake,
njen pôgled je leden in sinjeok,
žlebove urezala je v staro dušo,
v žuljave škornje vtáknila korake.
Po sivogrivih škrbastih poteh,
šepetajoč v razpihane daljave,
čez tihe, ruske, čehovske bleščave,
mož vleče belo deklico v saneh.