Pesmi

pesem 27

Od dne 15. 2. 2012

Po belogrivih skorjastih poteh,
bežeča tja v brezvetrne bleščave,
čez tihe, ruske, čehovske daljave,
se pelje bela deklica v saneh.

Upehani konjiči moških nog
kresajo v tope, ledenele tlake;
sključen, kot da pobira četrtake,
na ustih se nabira monolog.

Tam daleč so uhojene poti,
tam daleč zarjaveli so bicikli,
oguljeni plišávci, lesenjaki,
goreče mesečine, gorke oči.

Zima se je nasula skoz oblake,
njen pôgled je leden in sinjeok,
žlebove urezala je v staro dušo,
v žuljave škornje vtáknila korake.

Po sivogrivih škrbastih poteh,
šepetajoč v razpihane daljave,
čez tihe, ruske, čehovske bleščave,
mož vleče belo deklico v saneh.

OZNAKE

KOMENTIRAJ OBJAVO

SAŠO GREINER
Pomarančevi nasadi

Pišem, kadar je čas zrel in glava sladko utrujena. Ne pišem za kritično presojo, temveč iz čistega dolgčasa in častihlepja, kakor vsi veliki pesniki. Mnogo si izmislim, še več ukradem, kakor vsi veliki pesniki. Nikoli ne vem, ali pretiravam zaradi laskaštva ali ker je laž velika resnica življenja.

Najnovejši prispevki
Nedavni komentarji
    Kategorije