Morje korakov
na belem peronu,
na črnem asfaltu
nevidne sledi.

Mrtvi zakonci,
začasni ljubimci,
vodeni pogledi,
nevidne skrbi.

        *

Daleč spomini
in dom so ostali,
v prosojni pozabi
nevidnih poti.

Tihe skrivnosti
molčečih ekranov
prižigajo blede
obraze ljudi.

        *

Težki vozovi
Marije Tereze
se zganejo v sili
jeklene moči.

Zbogom provinca,
za belo Ljubljano!
Čez griče, livade
naj dan zaživi!

        *

V beli meglici
se jutro dviguje,
na praznem peronu
samotno molči.

• Elegija
• Mimobežnica