sonet 58
Nekoč pod zvezdonebno polnočjo
me je obiskala progasta volkulja;
prišla je tiha, gibka kot jegulja,
čez divji mah prijet me za roko.
Z leščerbami visečimi v pogledu,
v pepelno…
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
Čakam deklico s pomarančami.
Čez mestne uličice bo prišla
kot sapa v valujoče vetrocvetke
iz nasipin aprilskega neba.
Prišla bo. Lunolasa parižanka,
nekomu mati, ljubica in hči,
v škrlat odeta…
VIEW POST
VIEW POST
Poznam na bokih jezdeče dekle,
z zlatenimi kranci v laseh,
s tonečimi žadi v očeh,
kakor sonce v traveh – prav taka je.
Mladost nabrala ji let je…
VIEW POST
VIEW POST
V rokah
mršave rogovile.
V očeh
skaljene jezernice.
Pod dušo
razbeljena morjava.
V srcu
usahli zlatokopi.
Muza
pozabljena markiza.
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST
VIEW POST