Nad mestom trpoli poletje;
valovi opečenih streh
se zibljejo na toplem vetru.

Z neba se strga bel oblak.
Nad mesto toplo prho izlije,
da zadiši polit asfalt.

    *

Vroče so julijske noči,
napete na razbeljeno
zemljo, ki jo je stolkel dan.

Na nebu ne gorijo zvezde.
Ugasnil jih je soj luči
in vžgal skrivenčene postave.

    *

Poletje je čas idealov.
Cukreni, medeni, masleni
zgorijo v ognju sončnih dni.

    *

Visoko v krošnjah je cvrčanje.
Nebroj nevidnih bitij tke
neskončne niti melodije.

Zvečer, ko premineva dan
in ohladi razgreto grud,
se v travah oglasi življenje.

    *

Na belem hrbtu bele lise,
kot luske daljnih morskih let,
ki jih je razsolilo sonce.

Na črnih trepkah zlati pelod.
Čeprav še ni jesen in se
ne barvajo zelene šume.

    *

Pod belimi nogami prod;
iz bisernatih sipkih tal
valovi brišejo stopinje.

Pod belimi nogami grud;
iz črne razboljene zemlje
se pnejo trte nad livade.

    *

Grenčina je okus življenja,
ni zlate barve brez tropin,
ni starih časov hrepenenja,
če jih ne vžiga mlad spomin.

    *

Poletje izžema telesa.
Čakam, da noč se zjeseni
in mrzlih zakajenih juter,
ko spet si bom želel poletja.

    *

Na reki plava debel mesec;
rumena luč gasni v očeh,
spomini venejo v ljudeh.

• Elegija
• Mesto
• Narava
• Noč