Pesem 37

Nocoj sem prerok brez jezika,
nebrat, ki je ubil Abela,
berač mrtvorojen brez krika.

Na tratah begam iz krdela
in v poljih ne cvetim…

Pesem 36

Podaj mi roko
Od zore morja
Do konca sveta
Kjer na stara leta
V spomine objeta
Umreva oba

Pesem 35

Že lep čas je, odkar sva se spoznala,
že dolga pot, ki naju vleče v raj.

Ko se smejiva in nemiva hkrati
in si želiva starih dni…

Dva

Voden pogled,
ki se koti v očeh.

Rjav kalup,
ki je zabil življenje.

Odpihnjen list,
ki je poletel v grob.

Zmečkan kuplet,
ki svet ga ni prebral.

Na zofi dva,
ki ju je…

Pesem 33

Njen vonj sta usnje in sušeni les,
zaklana in posekana v nočeh,
ko zodiak se dviga z dna nebes
in se življenje pari na drožeh.

Ko stopa, potihuje…

Pesem 32

Obsena sem,
ki gine v mrak.

Utrujen kot
prestar vojak.

Počasi bom telo,
ki pade vznak.

Pesem 31

Pod nizko grivasto nebo
je vzletel tolsti vran;
na črni žici je postal
in dvakrat bevsknil v dan.

Razleglo se je čez meglé,
čez mrzlo golo plan
odjeknil je neviden…

pesem 30

Napisal sem veliko dramo,
in v njo ujel obraz človeštva;
ukral mi jo je pasji Marlowe
in njemu zmaknil jo je Shakespeare;
zdaj berem sebe pred stoletji
v modernem…

Lirica Toscana

Na bledic sencah mre zategli jek škržatov
Na bled ošiljen krajec se privija noč –
Pregonjena Bakhantka shirana v plameh
Na bled opaž se je razpel flamme…

sonet 64

Njen hrbet je usločena skomina,
speljana po vijugastih poteh,
njen smeh privit v bakrenastih lučeh
in za očmi rumena zelenina;
njene mečice so bele kokete
v lupini živih kvašenih…

sonet 63

Gledam te v belih kremastih lučeh,
na golo dušo oblačiš negliže,
na gole čute, meča in roke,
in tvojo senco ujeto tam na tleh
v maslenomehkem tangovem koraku,
kot…

pesem 29

Moj čas je bron utrujenih oči,
okus vodenih razpecljanih češenj;
moj čas je hip porumenelih dni,
spomin na gorko kri pomladnih let.

sonet 62

Tam je sedela ljubka gizdalina,
oči so se posedle v njenem krilu;
kofetarica v jutrnjem kadilu
s konicami na ročku kapučina.
Ples jutra je vrtel lenivi čas,
na tlakih,…

pesem 28

Na prag noči, pod zvezdosute mozaike
stopila bosa je čez naplavine školjk,
iz nič – ko da bi Boschu usula…

sonet 61

Tvoj glas je ples pouličnih vetrov
obutih v črne pernate sandale,
tvoj vonj je španski bezeg iz vrtov,
v očeh imaš zapaljene ferale,
v ušesih miniature iz ostrig,
vkovane…

sonet 60

Ti, ti plavuša s tihimi očmi,
ki si prišla kot listje na vetreh,
s šumljavimi koraki, brez sledi,
z granatnosladkim jabolkom v dlaneh.
Ki si prišla iz penastih…

sonet 59

Na golem vlažnem jutru si ležala,
uropana metresa spod noči,
kakor Europa starih slavnih dni
ko je na kretsko mivko pribežala.
Na postelji peščene mahovine,
svilene črne vajeti v…

pesem 27

Po belogrivih skorjastih poteh,
bežeča tja v brezvetrne bleščave,
čez tihe, ruske, čehovske daljave,
se pelje bela deklica v saneh.

Upehani konjiči moških nog
kresajo v tope, ledenele tlake;
sključen,…

Moderna

Razjašeš vrtežen na škripajoči prag
kot lahkokril Belerofon s hrbtá stopnic;
pod staro škrbasto arkado diha zrak,
na ometu blede ponošene slikarije.

Ko vstopiš, padeš kakor duša v…

sonet 58

Nekoč pod zvezdonebno polnočjo
me je obiskala progasta volkulja;
prišla je tiha, gibka kot jegulja,
čez divji mah prijet me za roko.
Z leščerbami visečimi v pogledu,
v pepelno…